gumpec

Mohamed the Medved

 

Zadnje dni sem trepetal za usodo Angleske uciteljice. Cela zgodba mi zveni kot znanstvena fantastika in mi poraja kup vprasanj. Hocem rect zadeve mi niso jasne sploh. Prebral sem velik clankov in se vedno mi zadeve niso nic kaj bolj jasne spoloh. Niti pec ne dela, sploh.

Morda bodo navduseni bralci mojega bloga vedeli kaksen odgovor na moja vprasanja.

 

1. Zakaj je Angleska uciteljica sploh sla ucit otroke v Sudan. V Angliji manjka tako uciteljev kot socialnih delavcev pa se kup drugega kadra. Zakaj v Sudan ? Sudan mi zveni nevarno, jaz ne bi sel v Sudan in tudi za uciteljico bi bilo bolje, da ne bi sla v Sudan. Skrajsano: Zakaj je sla v Sudan ?

 

1. Ljudje (kr eni, kr neki) v Sudanu protestirajo, da bi morala uciteljica dobiti smrtno kazen. Zanima me, a jim ni vseeno. Hocem rect kaksni so to ljudje, ki jim ni vseeno za razsodbo in so pripravljeni v svojem prostem casu zahtevat smrtno kazen za nekoga ?

 

1. A je to verski fanatizem ? A je sploh mozno (tako kot pri nas) da recimo nekje nekdo, ki je imel muslimanske starse in zivi v drzavi z muslimanskim prebivalstvom postane ateist. Da rece, jaz sem Sudanec in nisem musliman. Meni je ime Mujo, sem Sudanec in nisem musliman. Sem ateist. A musliman sploh lahko postane ateist ?

 

1. Medvedka so imenovali Mohamed otroci muslimani. Ali bodo ti otroci od svojih muslimanski starsev vsaj naseskani ali so prejeli kaksno klofuto od svojih muslimanskih starsev ?

 

1. Fantasticno in navdusujoce se mi zdi, da lahko vsak ki ima 5 minut casa, ki je urednik nekega lokalnega casopisa, revije, publikacije, bloga J? Objavi sliko medvedka, napise to je Mohamed, ali narise karikaturo in rece to je prerok in na miljone prebivalcev v muslimanskih drzavah zacne noreti in protestirati po ulicah. V svojem prostem casu, celo vzamejo dopust. Si lahko mislite: Vzel bom 2 dni dopusta in norel po ulicah ker je eden objavu sliko v casopisu. J Ali so ti ljudje normalni ? Recimo naprimer: Sudan objavi, da je na drzavnem nivoju narasel BDP, urednik Gorenjskega glasa pa rece: Ne bos cefizelj, objavi 3 slike in tam 1 mesec nihce ne dela. Zjebe vso drzavo. A mi to lahko kdo pojasni ?

 

 

Za1x toliko. Drzimo pesti za uciteljico. Naj ji kazen potece v duhu mirnega adventnega obdobja.

 

Lp

Gumpec

V letosnjem letu smo  bil prica preganjanju vrtičkarjev z obrobja Ljubljane.

Pregon si je zamislil bivsi predsednik uprave Mercatorja gos. Zoran Janković. Ga tudi izvedel, in ga se izvaja, prav tako obljublja pregone tudi v bodoce.

Spravite vrtickarje nazaj v trgovine je geslo pregona.

Trzno gospodarstvo ima to navado, da reagira na dogodke takoj, velikokrat pa tudi v naprej. Hrana se drazi in menda se bo se bolj. Zdaj je jasno zakaj. Jasno je tudi, kdo je zasluzen za to. Gos. Janković. Poizkus zameglitve z informacijo o drazitvah na svetovnih trgih vsaj pri meni ni uspel. Kaj pa pri vas ?

lp

Gumpec

Glede na aktualnost norcev na avtocestah in nespametnega ravnanja voznikov, moram tudi sam napisati, kako sem obračal na avtocesti.

 

Bila je lepa sončna nedelja. Na dirkaliscu Grobnik so bile razpisane dirke za državno prvenstvo in odločil sem se da si jih ogledam.

Pred odhodom sem skočil okoli prijateljev, vendar nihče ni bil posebno zainteresiran, da bi tudi sel, en kolega pa je bil v nedeljski službi.

 

Ok, torej grem sam je bila odločitev. Vozilo motorno kolo Honda 900, modre barve reg. številke 111 18

 

V Ljubljani zapeljem na avtocesto, in gas proti jugu. Hitrosti 160 do 210. Kakor kdaj, kakor kje. Včasih malce manj, Včasih malce več J

 

Malo za Ravbarkomando mi v dolgem desnem ovinku, po klancu navzdol pri hitrosti 220 km/h Honda malce zaniha, dovolj da mi zaledeni kri v žilah, stisne želodec in stopi pot na celo in malce se mi navlažijo oči. Honda se hitro umiri in jaz zopet odprem gas do konca, kar, o shit, plane mimo mene izvoz za Reko, Ilirsko Bistrico. Ooooooo. Zgrešil izvoz!

 

Peljem počasi naprej in razmišljam kaj narediti. Nič, obrnil bom, se modro odločim. Zapeljem na prehitevalni pas, gas in sibam do prvih verig. Zmanjšujem hitrost, gledam in res, veriga manjka. Zavrem, zapeljem skozi na nasprotni prehitevalni pas in gas nazaj proti pravemu izvozu.

 

Pripeljem na izvoz malce naprej, ustavim levo, da ne oviram voznikov, ki tudi izvažajo in začnem proceduro iskanja denarja, kartice itd. Kot motorist je res nerodna ta papirologija na koncu. Pomolim tipu kartico, je vzame in gleda debelo:

 

»Kje ste dobili to kartico?«

»V Ljubljani!«

»Kako pa da ste na tem izvozu?«

»AAA khm, Zgrešil sem izvoz pa sem pri verigah obrnil.«

»V tem primeru se plača dvakrat polna cestnina.« oznani pravilo uslužbenec.

»Ne, plačam vam od Ljubljane do sem in Nič več.« oznanim svoje prepričanje jaz.

»Ampak za kaj takega nimate prave kartice.«

»Poglejte, dam vam kolikor stane od Ljubljane do sem in nič več, ker tudi vozil nisem več«

»Če ne plačate dvakratno bom poklical policijo!« uslužbenec je imel situacije dovolj, jaz pa tudi.

»Pokličite policijo!« rečem, potisnem kartico skozi okno v njegov kurnik, nataknem rokavice in wrooooom, japonski konji, čeprav majhni, vlečejo naprej proti Ilirski Bistrici, Knežak do Reke in dirkalisca Grobnik.

Ma, daj, jaz se res nisem mislil zafrkavat več kaj dosti z pobiralcem cestnine.

 

Seveda pa zgodbe ni konec.

 

Dirka se začne, poteka, gledam, kar me potreplja po rami moj prijatelj D.

»Ej, sem te iskal doma, pa je ože rekel, da si se v službi!« sem se ga razveselil.

»Vem, mi je povedal. Prišel sem 20 minut potem iz službe in takoj pognal za tabo.«

»A ves da sem izvoz za Reko zgrešil.«mu omenim tegobe tega dne. No, vsaj začetek manjše tegobe.

»Kako??«

»Ma preveč sem prletu, pa se mal sem bil zamrznjen, dekoncentriran in sem bil mimo. Potem sem pač preko verig obrnil in na drugi strani ven. Samo pobiralec me je jahal 10 minut!«

 

»O, mater!!! To si bil ti!!«

»Kaj jaz?«

»Mene je ustavila policija v Ilirski Bistrici!«

 

Tu bo potrebno rahlo pojasnilo, ki razsvetljuje dogodek. Kolega D in jaz sva imela identična motorja. Oba modre Honde 900. Obe isti letnik. Dvojčici pač. Zaradi majhnega kraja in spomladanske registracije pa sta se najini reg. Številki razlikovali samo v zadnji številki. 3 on 8. Ostalo enako vse.

 

Usta so mi lezla narazen:

 

»Kaj so te zaradi tega??«

»Seveda, 15 ali 20 minut sem se pregovarjal z njimi, da nisem naredi nobenega prekrška, vsaj očitanega ne!«

 

Tu bo potrebno se eno rahlo pojasnilo: Kolega D je bil namreč policist. Se več, zaposlen je bil pri specialni enoti in kot tak je užival določen ugled med stanovskimi tovariši. Prav tako so jih imeli za nekoliko podivjane in nekako svoje vrste ljudi. Zaplet na cestninski postaji se je Bistriškim policistom zdel sila verjeten, vendar stanovskemu tovarišu le niso hoteli povzročiti kakšnih resnih težav J

 

»In kako ste rešili?«

»Rekli so mi, da mi verjamejo in da naj se malce bolj obvladam po cesti..« je bil besen D.

»V zadnje sanje mi ni padlo, da bi tole povezal s teboj..« je razmišljal naprej..

 

Nato sva se hahljala se celo popoldne. Hahljala sva se še desetletja potem, kadar sva se srečala.

Dogodek se je pripetil daljnega 1983 leta 

 

Have fun

Gunpec

Osnovna razdelitev

 

Življenje bi lahko na grobo razdelil:

 

1.     Otroštvo, življenje do pubertete

 

2.     Puberteta in odhod v JNA

 

3.     Sluzenje vojaškega roka

 

4.     Iskanje, obdobje pred veliko idejo

 

5.     Ideja deluje, obdobje blagostanja

 

6.     Spomini na blagostanje, nic ne traja vecno

 

7.     Prve diagnoze, kot vedno prezgodaj

 

8.     Spominjam se

 

 

V osnovi pa nikoli nisem bil prav bister fant. Ce gledam svoje ravnanje v danih situacijah, magari do predvčeraj, je vse skupek napačnih in tudi blesavo trmoglavih odločitev. Trmoglavo strahopetnih odločitev, katerih posledica je bila, prvo in osnovno, škoda samemu sebi.

 

No, nekatera dejanja so bila tudi pametnejša ali bolje, manj neumna, ampak tista, ki so se dotikala osebno mene, mojih kolen ali mojih komolcev, pa so bila neumna. Preko tega ne morem in tudi nočem.

 

Glede na zbir okoliscin je treba poudariti, da sem imel včasih prav srečo, v primerjavi z drugimi celo veliko srečo, tako veliko, da mi jo celo ni uspelo do konca uničiti še.

Neumno je bilo po tej sreci srati, namesto, da bi jo negoval, ohranjal in skusal zadržati. Ali pa tudi ne.

 

Kdo je kriv za to ? Moji starši, ki so ravnali tako kot so ? Sicer pa so tudi oni ravnali v dobri veri in niso bili vedno gospodarji okoliscin, katere so tudi drastično vplivale na njihovo življenje.

Moji izgovori so slabši. Z očetovo disciplino in samoobvladovanjem, bi bilo najbrž bolje, mogoče pa vsega tega ne bi bilo, in mogoče vse to sploh ni bilo, sigurno pa ne bo vec.

 

Vem pa, dozdeva se mi, zdi se mi, da je nezadovoljstvo, razvajenost, telesne hibe, telesne pomanjkljivosti, estetska iznakaženost, motor in gorivo, da zasluzis denar, da mozgas o spremembah, da zelis vec, da zelis ugled, da zelis koncno pomeniti in izgledati in dajati tak vtis kot je bil ostalim dan ze po defautu. Dokler ne prideš do točke, ko ti postane za vse skupaj vseeno in takrat je cilj dosežen.

Meni je donekle uspelo.

Po mnenju drugih, mi je uspelo dokaj.

Po mojem mnenju bi lahko trajalalo dlje.

Po mnenju drugih traja ze dolgo.

No kakorkoli ze. Matematika je neizprosna in eksaktna in dolgo je subjektiven izraz.

Sirup Aloe

V sobotnem časopisu »Dobro jutro« se je na dveh straneh lepo predstavil gospod Franc Kunej.

Gospod ni kar tako. Gospod vari sirup, ki ga imenuje Aloe.

Ta sirupa pa:

Izboljša imunski sistem, popravi krvno sliko in uredi prebavni sistem.

Gospod Kunej, pa ne more zagotoviti, da tudi ozdravi raka.

Tako stoji u tekstu.

No potem sledi opis primerov, vse zelo pozitivno, dokler ne pridem do zame najbolj zanimivega dela:

Formulo sirupa, ki ostaja skrivnost!, pozna Frenk Kunej (U tekstu stoji Frenk) ze od leta 1971. Zaupal mu jo je Ceski zdravnik, s katerim sodeluje se danes.

Ceski zdravnik pa je za sirup izvedel od Ruskega kolega na zasedanju onkologov v Pragi že leta 1966.

Nadalje se pise, da g. Kunej, mesa in prodaja ta sirup neprofitno in ni razloga, da bi jaz v to dvomil ali, da bi me to kaj posebej zanimalo, če ne bi:

Zbodlo v oči dejstvo, da g. Kunej Franc ohranja formulo zdravila, sirupa, ki bi morda lahko olajšalo trpljenje tisočim rakovim bolnikom kot skrivnost. In zdaj se vprašam!

Zakaj ? Cemu ? Čemu bi bila formula skrivnost ? Kje je njegova morala, kje je njegova moralna odgovornost do umirajočih ?

Po mojem mnenju, bi moral tako formulo objaviti na internetu, da bi postala javno dobro in bi po njej oziroma po sirupu lahko posegel vsak, ki bi želel poizkusiti ozdraveti tudi na tak način.

Morda je g. Kunej obljubil Ceskemu zdravniku, da formule ne bo nikomur povedal, vendar sem prepričan, da ga ze samo en v bolečinah umirajoči bolnik od te obljube odvezuje. Mene bi. Najbrž bi tudi vsakega drugega normalno cutecega človeka.

Kaksen človek je to, kateri to znanje, to formulo, ohranja zase ?

Gospod Franc Kunej, Gumpec vam pravi, sramujte se.

Amarcord sva si z M. ogledala daljnega 73 ali 74 leta. Bila sva stara dobrih 16 ali pa morda slabih 17 let.

Kot dijaka poklicne sole, v kateri so predvsem skrbeli, da nas je cim manj odslo v življenje brez poklica, je bila profesorica slovenscine navdusena nad najinim ogledom filma. Od svojih dijakov res ni pricakovala, da bi ob poplavi karate filmov in kupa Ameriške B produkcije gledali se Felinijev film. Ampak mi2 z M. sva ga.

Pa nic kaj nama ni bil vsec, ampak jasno mi je bilo » Sto je pesnik hteo, da kaze« in danes mi je se bolj jasno kot takrat.

Amarcord.

Ko pride obdobje v življenju, v katerem se zaves, da je vecina tvojega življenja v preteklem casu in se zaves, da je prihodnost negotova, da je minljivost realna postavka, da kar je bilo zanima samo mene in bralce blogov, postane Felinijev film se kako ziv v glavi.

V mestu sta bila dva kina. Prvi je bil namenjen predvajanju filmov, za katere je bilo pričakovati večji obisk, drugi pa je bil namenjen ostalim filmom. Amarcord je bil v temu drugemu.

Sla sva takoj po pouku..morda ob 20h..morda ob 19h…morda sploh nisva sla, morda bova se sla…

In se s čudnim občutkom odklatila po predstavi domov. Z M. ne vem, jaz pa sem na film pozabil za dolga leta. Morda ne pozabil ampak spravil v predal, kjer je obležal za kasnejšo uporabo in predel svoj cas ko pride na plan.

Je bil to namen filma Armacord ?

Pri tem kaj posebej sploh ne maram Italijanov. Delajo me nervoznega. Iritirajo me. Čudni so noo…sorry no.

No za 1x toliko. Zal mi je, da moram pisat o preteklosti, zal mi je, da sem postal človek preteklosti. Zal mi je, da razmišljam, kdaj sem katero stvar naredil zadnjic, ampak tako to je.

Upam, da bom se koga zabaval s svojim pisanjem. Sebe bom nedvomno poizkušal.

Gumpec